Zgodovina vedenja o celiakiji

Povzetek predavanja prof. dr. Dušanke Mičetić-Turk, dr. med.

Beseda celiakija izvira iz grške besede »koelia« = trebuh. Prvi strokovni zapiski o njej pa segajo že v prvo stoletje pred našim štetjem, ko je grški zdravnik Areteus iz Kapadokije opisal simptome bolezni, ki ji je dal ime celiakija. 1888 leta je angleški zdravnik Samuel Jones Gee opisal bolezen, ki se pojavlja pri majhnih otrocih s trdovratnimi kroničnimi driskami, velikim trebuhom in podhranjenostjo ter jo imenoval celiakija. Leta 1908 je celiakija dobila ime po ameriškem pediatru C. A. Herterju »Herterjeva bolezen«, v letu 1920 pa je zdravnik Sidney Haas opisal zelo uspešno dieto z bananami, ki je kot »banana dieta« bila popularna še desetletja. Leta 1950 je nizozemski pediater W. K. Dicke objavil revolucionarno odkritje, da ima gluten iz pšenice toksičen učinek pri bolnikih s celiakijo in da dieta brez glutena privede do kompletne klinične remisije. 1954 je W. Paulley opisal »Sluznične spremembe tankega črevesa«, leta 1959 pa je pediatrinja M. Shiner opravila prvo biopsijo tankega črevesa in dokazala za celiakijo tipične spremembe sluznice tankega črevesa. Tako se v 60-ih letih prejšnjega stoletja pojavijo trije pomembni elementi znanja o celiakiji; da je gluten sprožilni dejavnik bolezni, da so prisotne spremembe sluznice tankega črevesa in možnost, da z instrumentom opravimo biopsijo tankega črevesa. V Sloveniji so se otroci s celiakijo do leta 1977 večinoma zdravili na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana pri prof. dr. Leu Matajcu. Diagnoza celiakije je v tistih časih temeljila na klinični sliki in nespecifičnih testih za malabsorpcijo. Kmalu se je v odkrivanje celiakije pridružila prof. dr. Dušanka Mičetić-Turk, ki je znanje pridobivala v tujini in tako leta 1977 z Watsonovo kapsulo opravila na Otroškem oddelku Splošne bolnišnice Maribor prvo biopsijo tankega črevesa na naših tleh. Od takrat je diagnoza celiakije tudi pri nas temeljila na kriterijih Evropskega združenja za pediatrično gastroenterologijo, hepatologijo in prehrano, sproti so se uvajale vse novosti na področju diagnosticiranja bolezni.

Predavateljica je spregovorila tudi o definiciji celiakije, ki ima številne obraze – epidemiologija nekoč in danes, o tipičnih gastrointestinalnih in atipičnih oblikah celiakije (kožne, oralne, lokomotorne, reproduktivne in o drugih simptomih). Zanimivi sklop predavanja je zagotovo bil o diagnostičnih pristopih, ki so se usklajevali v okviru meril ESPGHAN, nova merila pa celo poznajo izjeme, ko biopsija tankega črevesa ni več potrebna. Raziskovanja o celiakiji so in še potekajo v okviru mednarodnih, bilateralnih in nacionalnih projektov. Kljub vsemu bolezen še vedno vse prepogosto ostane nediagnosticirana. Prevalenca bolezni narašča, celiakija prizadene otroke in odrasle, povzroča pa veliko zapletov, če je se ne diagnosticira in zdravi. Zaenkrat je edino zdravilo stroga doživljenjska dieta brez glutena. V pomoč pri obvladovanju težav bolnikov s celiakijo je tudi povezovanje, ki ga pri nas v veliki meri omogoča Slovensko društvo za celiakijo (vključeno v evropsko združenje društev – AOECS).