Protitelesa proti tkivni transglutaminazi
Celiakija je znana že več kot 100 let, škodljiv vpliv glutena v hrani bolnikov s to boleznijo pa poznamo že od leta 1950. Od takrat smo priča hitremu napredku na področju celiakije, nova spoznanja pa so v veliki meri spremenila naše gledanje na to bolezen.
Postavljanje diagnoze pri bolnikih s celiakijo je šlo v korak z novimi dognanji in je v zadnjih letih postalo enostavnejše, predvsem pa manj obremenjujoče za bolnike. Evropsko združenje za pediatrično gastroenterologijo, hepatologijo in prehrano (ESPGHAN) je že leta 1969 sprejelo enotne diagnostične kriterije, na podlagi katerih je bilo za postavitev diagnoze celiakija potrebno opraviti najmanj tri biopsije črevesne sluznice. Te kriterije danes imenujemo: klasični kriteriji ESPGHAN-a.
Kriteriji so z minimalnimi modifikacijami veljali vse do leta 1989, ko so v veljavo stopili novi – revidirani kriteriji ESPGHAN-a. Po revidiranih kriterijih je danes za postavitev diagnoze pri tipičnem poteku bolezni potrebno opraviti le še eno biopsijo črevesne sluznice, klasične kriterije pa uporabljamo le še pri bolnikih, pri katerih obstaja kakšen dvom v pravilnost diagnoze (prva biopsija v zgodnjem otroštvu, netipičen potek…).
Do revizije kriterijev je prišlo predvsem zaradi uporabe novejših diagnostičnih metod, pri čemer je vsekakor najpomembnejše odkritje seroloških testov, s katerimi odkrivamo za celiakijo značilna protitelesa v krvi bolnikov s celiakijo.
Začelo se je z odkritjem protiteles usmerjenih proti gliadinu (proteinski del pšeničnega zrnja, ki je škodljiv za bolnike s celiakijo) v krvi bolnikov s celiakijo. Ta protitelesa so poimenovali antigliadinska protitelesa (AGA), v diagnostiki celiakije pa se uporabljajo že okoli 20 let. Navkljub obetajočim začetkom in visoki občutljivosti pa se je kasneje izkazalo, da ta protitelesa niso zadostno specifična, da bi lahko samo na podlagi njihove prisotnosti postavljali zanesljivo diagnozo bolezni.
Dodatni napredek v diagnostiki so prinesla antiendomizijska protitelesa (EMA). To so protitelesa v krvi bolnikov s celiakijo, ki so usmerjena proti intermiofibrilarni substanci gladkega mišičja in jih dokazujemo na rezinah opičjih požiralnikov ali pa na rezinah človeške popkovnice. V diagnostiki celiakije se uporabljajo že dobrih deset let. Prav visoka specifičnost teh protiteles v kombinaciji z visoko občutljivostjo antigliadinskih protiteles pa je pripomogla k reviziji diagnostičnih kriterijev ESPGHAN-a.
Protitelesa proti tkivni transglutaminazi
Novi serološki testi so na področju diagnostike celiakije vsekakor pomenili velik napredek. Vendar pa so v strokovnih krogih navkljub temu vse pogosteje izražali težnjo po odkritju še boljših diagnostičnih testov. Pri tem je glavno vlogo igralo predvsem dejstvo, da je dokazovanje antiendomizijskih protiteles precej zapleteno in dolgotrajno, hkrati pa gre pri tem tudi za vprašanje etičnosti, saj se pri dokazovanju uporabljajo tudi opičji požiralniki ali pa človeška popkovnica. Raziskovalci v največjih svetovnih centrih so tako poskušali razviti nove sprejemljivejše teste.
Uspeh je prineslo odkritje nemških znanstvenikov Dietricha in Schuppana s sodelavci, ki so leta 1997 objavili rezultate svoje študije s katero dokazujejo, da je tkivna transglutaminaza najpomembnejši, če ne celo edini antigen proti kateremu so usmerjena aniendomizijska protitelesa, in tako predstavlja avtoantigen pri bolnikih s celiakijo. Vloga tega encima pri celiakiji je bila sicer omenjena že celo desetletje pred tem, vendar pa je ostalo le pri slučajnem opisu, ki mu drugi znanstveniki niso sledili.
Tkivna transglutaminaza je encim, ki spada v družino od kalcija odvisnih encimov, in katalizira prečno povezavo med proteini s tvorbo ?(ă-glutamil)-lizinske vezi. Gre za citoplazemski encim, ki se iz celic lahko izloči ob poškodbi tkiv, in deluje pri stabilizaciji tkiva po poškodbi predvsem z križnim povezovanjem izvenceličnih komponent matriksa. Prav tako pa je pospešena tudi tvorba encima pri celicah podvrženih programirani celični smrti-apoptozi. Med pomembnejšimi substrati za tkivno transglutaminazo je s svojimi številnimi glutaminskimi ostanki prav gliadin, ki je “glavni krivec” za bolezenske spremembe pri celiakiji. Na tak način se lahko ob uživanju hrane bogate z gliadinom (frakcija glutena) s pomočjo encima tvorijo novi epitopi, ti pa bi lahko nato sprožili imunski odgovor pri osebah, ki so genetsko predisponirane za razvoj celiakije.
Po odkritju, da je tkivna transglutaminaza tisti avtoantigen proti kateremu so usmerjena antiendomizijska protitelesa, so se napori usmerili v razvoj testa, ki bi v krvi dokazoval prisotnost specifičnih protiteles proti tkivni transglutaminazi. Tako so v najrazvitejših centrih razvili nov encimsko-imunski test (ELISA), s katerim lahko dokazujemo ta protitelesa. Pri tem s pomočjo tega testa danes uspešno dokazujemo le protitelesa razreda IgA, medtem, ko dokazovanje protiteles razreda IgG še ni dovolj zanesljivo.
Prednosti tega novo razvitega testa so predvsem: lažja izvedba, nezahtevno in kvantitativno podajanje rezultatov, ki niso podvrženi subjektivni interpretaciji, prav tako pa pri testu ni potrebe po uporabi etično spornih materialov.
Predvsem zaradi naštetih prednosti tega testa je pričakovati, da bo dokazovanje protiteles proti tkivni transglutaminazi postalo v prihodnje eno glavnih orodij v diagnostiki celiakije, predvsem še pri iskanju bolnikov v širši populaciji – “screening”. Prav tako pa bo odkritje novega avtoantigena pri celiakiji v prihodnje nedvomno veliko pripomoglo tudi pri razumevanju patogeneze te bolezni, ki še vedno ni popolnoma pojasnjena.
Dokazovanje protiteles proti tkivni transglutaminazi v diagnostične namene že rutinsko uporabljajo v vseh pomembnejših centrih v Evropi. Tem centrom pa smo sledili tudi v Splošni bolnišnici Maribor. Naši rezultati nam kažejo, da gre za zelo dragocen test, ki bo nedvomno pripomogel k natančnejši postavitvi prave diagnoze, kar je vsekakor v interesu vseh nas – tako bolnikov s celiakijo, kot tudi zdravnikov, ki se ukvarjamo s to boleznijo.