Celiakaši prebudili Bled
Leto je spet naokoli in bil je čas, da se mladi celiakaši in celiakašice ponovno podružimo na mladinskem taboru-tokrat na Bledu.
Sreda, 9.julij je bil datum, ko smo se po 13. uri dobili na Bledu pred hotelom Jadran. Zasuli smo se z objemi in toplimi pozdravi, sprejeli smo tudi tiste, ki so se prijavili pozno…RES pozno (berite: zadnji dan pred odhodom). Po kosilu, ki smo ga hitro pospravili v hotelu Panorama, je sledil počitek in kopanje oziroma bolje rečeno druženje,” mokarji ”se vidimo le bolj poredko zato je bilo treba nadoknaditi celo leto. Sledila je večerja in druženje ob ogledu nogometne tekme ter spoznavanje našega novega in začasnega mesta – Bled.
Zjutraj v četrtek smo vase zmetali zajtrk, ki smo ga imeli tokrat kar v našem hotelu. ”Goran kruha ni več”, ”Kaj naj jem zraven jajčk” in pa ”Bom pa jedel zrak namesto kruha”, je začelo hitro odmevati pri zajtrku. NAŠEGA kruha je zmanjkalo. ”Krizno ” situacijo smo hitro povrnili v stanje normale in poobedovali zajtrk do konca. Sledil je….počitek! Ampak samo do kosila ;). Da pa ne bo kdo mislil, da ”ne-glutenkarji” samo jemo, po kosilu nas je čakal voden ogled Bleda. Gospodič Ervin nas je pričakal pred hotelom s katerim smo se odpravili do jezera kjer smo se s pletno odpravili do otočka na jezeru. Prehodili smo vseh 99 stopnic, ki so nas ločile od razgledne točke in cerkve, kjer smo pozvonili 3x za eno željo, ki se nam bo izpolnila. No, eni 3x drugi pa… =)
Sledila je vožnja nazaj in kmalu je bila na vrsti…..večerja, tako je! ZELO lačni (dodan je ščepec sarkazma) smo hitro pojedli večerjo ter odšli na….KARAOKE. S ponosom lahko povemo, da smo celiakaši tisto večer odkrili kar nekaj novih rockovskih in baladnih potencialov. Odlična družba, veliko smeha in nekaj norčij so popolna kombinacija za popoln večer. Hja, to zmoremo le ”glutenkarji”!
Petkovo jutro je napočilo tako kot vsako jutro do zdaj…PREHITRO! Pojedli smo zajtrk in se odpravili na delavnico kremšnit. Brezglutenskih kajpak. Naša Majda Jurše je tako kot vedno, kremšnite naredila odlične. ”Malo moke tu, beljak sem, rumenjak ne tja” in pa ”Goran pojdi v kuhnjo po…” je odmevalo v jedilnici. Skupaj smo mesili, žvrkljali, ločevali, dodajali in solili ter sladkali. Izdelek? Popolna brezglutenska kremšnita z Majdinim dotikom seveda. Spekli smo še nekaj sirovih štručk, ki smo jih pojedli kar pred kosilom. Z malo manj apetita smo odšli na kosilo, kjer smo s skupnimi močmi vendarle nekak uspeli umazati krožnike. Po kosilu in krajšem počitku je sledil adrenalinski park.
Vreme nam ni bilo cel teden naklonjeno, sonce je žgalo le, ko smo celiakaši hodili dobre pol urce v breg in prišli na vrh kjer nas je čakala nova ovira: adrenalinski park. ”Stric” Tadej nam je razložil osnove pripenjanja, odpenjanja in komuniciranja v adrenalinskem parku, nakar smo se celiakaši zagnali po vseh postajah in tako dodbra napolnili adrenalinski park. Vadbe? Nekatere zelo težke. Razgled? Neverjeten. 120 minut je hitro minilo in odpravili smo se na večerjo. Glavni akter večerje je bila naša prej narejena kremšnita, ki nam je uspela več kot odlično. Zadovoljnih želodčkov in vedrih glav smo se odpravili odkrivati kaj ponuja Bled v nočnem času. Spanec? Pff ga ne rabimo.
Sobotno jutri je minilo v znamenju debate in okrogle mize o študentski prehrani. Po kosilu je sledila krajša delavnica z dr.Wolfandovo, ki nam je povedala in pokazala njen pogled na celiakijo in delovanje na Bledu. Sledila so vprašanja in debata, ki se je nadaljevala skoraj do večerje. Po večerji je sledila še zadnja poslovilna zabava na Bledu.
Nedelja je prišla prehitro. Tiho smo poobedovali zajtrk, saj smo vedeli, da sledi le še poslavljanje. Eden za drugim smo odhajali s posladki, ki sta nam jih namenila podjetji Schär in Spar (linija Free From), dokler ni ostala le še peščica. Poslovili smo se še od receptorjev in vodij hotela, kuhinje in postrežbe ter krenili vsak v svojo smer, domov. Naslednji tabor? Morje! Se vidimo =)
Tabor je minil kot vsakokrat v odličnem vzdušju, bom pa zapisal še nekaj drugega, če mi dovolite. Velikokrat me ljudje, ki nimajo celiakije sprašujejo ali kdaj obžalujem postavljeno diagnozo. Moj odgovor? Nikoli. Glutenski kruh, pice, hamburgerji in ostale zadeve, ki so nam prečrtane v prehani, ne morejo odtehtati vezi, ki smo jih spletli skozi vsa ta leta. Želja po ”prepovedanih” živilih ne bo nikoli dosegla občutka pripadnosti, ki ga imaš ko si s sebi enakimi, ki imajo enake ”težave” in imajo enako mero norčavosti.
Celiakija in obžalovanje? Ni v mojem slovarju.
Napisal: Goran Pjević
